ZLATA RIBICA

NEKOČ JE ŽIVELA MAČEHA, KI SE JE NORČEVALA IZ SVOJEGA PASTORKA. RES JE, DA NI BIL PREVEČ PAMETEN, BIL PA JE DOBREGA SRCA. NEKEGA DNE SE JE MAČEHA SPET PONORČEVALA IZ NJEGA IN MU NAROČILA, NAJ JI S SITOM ZA MOKO PRINESE VODO IZ STUDENCA. NERODNEŽ JE BREZ RAZMIŠLJANJA UBOGAL. ODŠEL JE DO STUDENCA IN S SITOM ZAJEL VODO. VODA JE SKOZI SITO ODTEKLA IN SITO JE BILO PRAZNO. MLADENIČ JE BIL RAZOČARAN. POSKUSIL JE ŠE ENKRAT. SITO JE BILO SPET PRAZNO, A POSKUSIL JE ŠE TRETJIČ. VODA JE SPET ODTEKLA, UJEL PA JE ZLATO RIBICO.

NAVDUŠENI MLADENIČ JE ŽELEL RIBICO ODNESTI K MAČEHI, TAKRAT PA GA JE RIBICA OGOVORILA: »MLADENIČ, PROSIM TE, DAJ ME NAZAJ V VODO, NA SUHEM BOM UMRLA. TUDI TEBI NE BI BILO VŠEČ, ČE BI TE NEKDO VRGEL V VODO IN BI MORAL UTONITI. PROSIM, VRNI ME. BOGATO TE BOM NAGRADILA. VSAKO ŽELJO TI BOM IZPOLNILA.«

MLADENIČ JE BIL DOBREGA SRCA IN JE BREZ POMISLEKA VRNIL RIBICO NAZAJ V VODO. TAKOJ ZA TEM JE POSKUSIL S SITOM ZAJETI VODO, DA BI VIDEL, ALI MU RIBICA RES LAHKO IZPOLNI ŽELJE. PRI TEM JE IZREKEL BESEDE: »ZLATA RIBICA – NAJ SITO DRŽI VODO!« POLOŽIL JE SITO V VODO IN GA SPET DVIGNIL. MLADENIČ NI MOGEL VERJETI SVOJIM OČEM, SITO JE NAMREČ DRŽALO VODO! OD NAVDUŠENJA SI JE ZAČEL PREPEVATI SVOJO NAJLJUBŠO PESEM IN SE S SITOM, POLNIM VODE, VRNIL DOMOV. SITO Z VODO JE POLOŽIL NA MIZO IN SE ODPRAVIL POČIVAT NA KRUŠNO PEČ.

KO JE MAČEHA ZAGLEDALA MLADENIČA, KAKO SREDI BELE-GA DNEVA POLEŽAVA NA KRUŠNI PEČI, SE JE RAZJEZILA. KO GA JE ŽELELA OŠTETI, JE NAENKRAT OTRPNILA, SAJ JE NA MIZI ZAGLEDALA SITO, POLNO VODE. REKLA NI NITI BESEDE. BILA JE NAMREČ PRESTRAŠENA, SAJ JE BILA PREPRIČANA, DA JE NJEN NERODNEŽ ČAROVNIK. MOGOČE BO ŠE NJO ZAČARAL V KRASTAČO, JE POMISLILA. DA BI PREVERILA, ALI JE RES ČAROVNIK, GA JE POSLALA V GOZD IN MU NAROČILA, NAJ POSEKA BUKEV ZA DRVA IN JO PRIVLEČE DOMOV.

MLADENIČ NAD NOVO NALOGO NI BIL RAVNO NAVDUŠEN, AMPAK STARŠE JE TREBA UBOGATI, SI JE MISLIL, KO JE HODIL PROTI GOZDU. V GOZDU JE VRGEL SEKIRO NA TLA, POGLEDAL PROTI BUKVI IN REKEL: »ZLATA RIBICA, NAJ BUKEV PADE!« V TRENUTKU JE POŽAGANA BUKEV LEŽALA NA TLEH.

MLADENIČ JE BUKEV ZAJAHAL IN DEJAL: »ZLATA RIBICA, NAJ ME BUKEV ODNESE DOMOV!« BUKEV SE JE DVIGNILA OD TAL IN SE NAPOTILA PROTI MLADENIČEVEMU DOMU.

POT JU JE VODILA MIMO GRADU, RAVNO TAKRAT PA JE SKOZI GRAJSKO OKNO POGLEDALA MLADA KRALJIČNA. PREBLEDELA JE, SAJ NE VIDIŠ VSAK DAN, DA NEKDO NA BUKVI DRVI MIMO TVOJEGA OKNA. OD STRAHU IN PRESENEČENJA JE ZAČELA KRIČATI NA VES GLAS: »GLEJTE ČAROVNIKA! NA BUKVI DRVI MIMO GRADU!«

MLADENIČA PA JE TO ZELO RAZJEZILO, ZATO JE SPET IZREKEL SVOJE ČUDEŽNE BESEDE IN SI ZAŽELEL, DA BI BILA KRIČEČA DAMA NOSEČA IN DA BI Z BUKVIJO ČIM PREJ ODDRVELA MIMO GRADU.

KO JE PRIJAHAL DOMOV, SE JE BUKEV USTAVILA PRED VRATI, KJER JE STALA MAČEHA, KI JE BILA PRESENEČENA IN PRESTRAŠENA. Z IZBULJENIMI OČMI JE NEPREMIČNO GLEDALA. KO JE ČEZ NEKAJ ČASA LAHKO ZAJELA SAPO, JE ZAVPILA: …

 

preberidokonca

Leave a Reply