JEKLENA GLAVA

Nekoč je živel kralj, ki je imel tri sinove in tri hčere. Ko je prišel čas njegove smrti, je na smrtni postelji sklical svoje sinove in hčere ter sinovom naročil, naj svoje sestre dajo tistemu, ki pride prvi in jih zasnubi. »Dajte jih,« je rekel, »da ne boste prekleti.« Nato je umrl. Po njegovi smrti je preteklo nekaj let, potem pa je neke noči začel nekdo razbijati po vratih. Ves dvor se je stresel med hruščem in truščem, kričanjem, vpitjem in bliskanjem, kakor da bi sam ogenj deževal na dvor. V dvoru so se vsi prestrašili in trepetali od strahu kakor šiba na vodi. Nenadoma je nekdo spregovoril: »Odprite vrata, kraljeviči!« Najstarejši sin je odgovoril: »Ne odpirajte!«

Srednji je rekel: »Ne odpirajte nikomur!« Najmlajši pa je dejal: »Jaz bom odprl vrata.« Ko je odprl vrata, je nekdo stopil v dvor, ampak videti je bilo samo nekoga, ki bruha ogenj. Rekel je: »Prišel sem, da zasnubim vašo najstarejšo sestro in da jo takoj odpeljem, ker nočem čakati in je tudi ne pridem več snubit. Odgovorite mi, ali jo daste ali ne.« Najstarejši brat je odgovoril: »Jaz je ne dam. Kako bi jo dal, ko ne vem, kdo si in od kod si. Nocoj si prišel, hočeš jo odpeljati, jaz pa niti ne vem, kam naj bi šel sestro obiskat.« Srednji je dejal: »Jaz ne dovolim, da bi sestro nocoj kdo odpeljal.« Najmlajši pa je rekel: »Jaz jo dam, če je vidva ne dasta. Kaj ne vesta, kaj nam je oče naročil?« Prijel je sestro za roko in dejal: »Naj bo s teboj srečna in zadovoljna!« Ko je sestra prestopila prag, so vsi v dvoru od samega strahu padli na zemljo: bliskalo se je, grmelo, bobnelo, streljalo, ves dvor se je zibal, ampak kmalu je tudi to minilo in zjutraj je zasvetilo sonce. Ko se je zdanilo, so vsi začeli pregledovati, ali je ostala kakšna sled in kam je udarila tista sila s kraljevega dvora, ampak ničesar niso opazili. Nikjer ni bilo o njej ne duha ne sluha. Naslednjo noč ob istem času je spet prihrumela taka sila: hrušč, trušč in vreščanje so razsajali okoli kraljevega dvora in nekdo je na vratih zaklical: »Odprite vrata, kraljeviči!« Prestrašili so se in odprli vrata, neke strašne sile pa so spregovorile: »Dajte nam deklico, srednjo sestro, prišli smo jo snubit!« Najstarejši brat je odgovoril: »Jaz je ne dam.« Tudi srednji je dejal: »Jaz ne dam naše sestre.« Najmlajši pa je rekel: »Jaz jo dam. Kaj ne veste več, kaj nam je oče naročil?« Prijel je sestro za roko, jo dal snubcu in rekel: »Naj bo s teboj srečna in zadovoljna!« In vsa tista sila je odšla z deklico. Ko se je drugi dan zdanilo, so bratje odšli v okolico dvora in še dalj ter iskali sled, da bi lahko izvedeli, kam je tista sila udarila, ampak nikjer niso mogli ničesar videti, kakor da se sploh ne bi prikazala. Tretjo noč se je ob istem času spet stresel ves dvor od velike sile in bobnenja in neki glas je zaklical…

 

preberidokonca

Leave a Reply